Objave

Damiana De Gennaro, šest pesmi v slovenskem prevodu

Slika
Foto Gio Gargiulo/avtoričin FB profil   Iz zbirke Aspettare la rugiada , Raffaelli, 2017 videla sem lomljenje zarij med električnimi žicami na nebu vsaj tisočkrat, da jih spustim med prsti – ona pa dela dež, ki me drži priklenjeno ob okno in gravira svoj nasmeh h koreninam vsakega pobega. * lahko bi vstopali vate kot v katedrale tišine: tiste, ki te učijo dotikati se ustnic kipov in te stisnejo v jok stebrov izven osi … tudi tako, ko širim glas neobstoječega stropa, mi znaš povedati, da zrak sam na sebi ni dovolj za pesem: nasloni se na nekaj, kar ga odznotraj pripravlja. * ko je o tebi rekla narcis sem vzdolž tvojega vratu videla preplet tiste cvetice … nato sem se ji nasmehnila in mislila, saj res – tvoja največja napaka nosi – od vedno – ime po cvetici. Iz zbirke Shibuya Crossing , Interno Poesia, 201

Klasifikacija (kratka zgodba)

Slika
Pet možakarjev je nemo zrlo v ovinek, od koder se je že dolgo slišal ropot traktorskega motorja. Eden je pravkar odvrgel čik v umazano vodo, ki je zastajala v luži pot mlinom za grozdje, drugi je živčno prestopal sem ter tja, tretji je slonel na robu lijaka preše, zadnja dva pa sta sedela na zidku iz kamnov in malte . Traktor se je naposled le prikazal izza žive meje iz vrtnic. Zaradi udarnih lukenj na makadamu je tovor na prikolici poskakoval, malce nejevoljen je bil zato tudi izraz na obrazu šoferja. “ Kdaj boš da u asfaltirat cesto? ” ga je vprašal, ko je skočil iz kabine. “ Kolko kišt je? ” mu je namesto odgovora rekel vinogradnik. “ Točno pedeset .” “ Dejmo, fantje, razkladat. Ta prve boste stresli v mlin. Bomo zvagali eno s sredine. ” Stopili so do prikolice in odprli zadnjo stranico. Ta je zakrila registrsko tablico, na kateri je bil ob registraciji grb z belim nazobčanim poljem, ki je navzdol prepustil mesto različnim odtenkom smaragdno zelene barve. “ Prbliž

Jezik in književnost

Slika
(foto Amazon.co.uk) V ponedeljek, 1. aprila, je v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu potekala nadvse zanimiva debata. Ker se je nisem mogel udeležiti – prireditelj bi se verjetno moral vprašati, če je takšen ustaljeni termin srečanj (ponedeljek ob 20. uri) primeren za večino ljudi, ki so, kljub vse višji povprečni starosti mesta (leta 2017 je znašala že 48,1 leta), še vedno delovno aktivni –, moram verjeti medijskim poročilom in besedam udeležencev o njej. Ni mi namreč uspelo zaslediti podatka o tem, da bi med debato o vprašanju slovenskega jezika kot najvišje vrednote slovenskega ustvarjalca in ustvarjalke ter s tem povezanim vse večjim “odlivom” naših piscev v italijanski jezikovni kod kdo načel vprašanje odnosa med obrobjem in središčem, ki je za nas v književnosti aktualno najmanj od leta 1954, če ne že prej. O tem priča serija zapisov v revijah, ki so pri nas izhajale po drugi svetovni vojni (še pred Zalivom). Načelno se lahko vsi strinjamo, da je za slovenskega pisca nj

Fratelli d'Italia (kratka zgodba)

Slika
„Tradicionalne stranke so v krizi, nastopil je naš trenutek!“ z govorniškega odra prepričano zaključi deželni sekretar. Sledijo trenutki bučnih aplavzov in ovacij. Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Počutim se vzhičenega. Končno se nam ponuja priložnost, da presežemo razpršenost in se združimo v en politični subjekt, ki bo znal nastopati veliko bolj odločno. Čutim, da mi sekretarjeva retorika prehaja v kri. „Do kraja se strinjam z njegovimi besedami, je pa že res, da bom težje skrbel za kolektivno dobrobit, če nimam neke svoje gotovosti. Diplomiral sem pred pol leta, službo pa še iščem.“ „Ne skrbi, jeseni bodo volitve. Utegne ti pripadati dobro plačano mesto pomočnika novega poslanca, dosedanji ne bo več kandidiral.“ Devica ti ponuja studenčnico, ženska strup, kako boš volil? Volil boš strup. „Ni rečeno, da bo izvoljen.“ „Seveda ni, zato pa je treba zbrati čim več glasov podpore, delati propagando. Ti boš ustvaril njegov Instagram pro

Nagovor ob mesecu slovenske kulture v Društvu Finžgarjev dom

Slika
Spoštovane in spoštovani, čast glavnega nagovora na prireditvi ob dnevu slovenske kulture, čemur smo nekoč rekli Prešernova proslava, me je tokrat doletela prvič. Dobro se sicer spominjam, kako sem se kot dijak tržaškega liceja Prešeren pred natanko dvajsetimi leti odzval vabilu prirediteljev, naj mladi (tedanji maturantje) pripravimo osrednji besedni pozdrav. Zbralo se nas je pet ali šest, ki smo nekaj popoldnevov preživeli v Kavarni San Marco, kjer smo debatirali in prerešetavali lastne ideje. Iz srečanj ob kavi, čaju in cigaretah je nastalo besedilo, ki ga je sošolka nato prebrala na osrednji tržaški prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v boljunskem gledališču Franceta Prešerna, saj so Kulturni dom v tistem času popravljali. Ni mi treba segati po časopisnih arhivih, da se spomnim, česa smo si tržaški maturantje želeli. Desetletje, stoletje in tisočletje so bila na prelomu, Evropa oziroma Evropska unija pa pred pomembnimi koraki širitve proti vzhodu, kar se je uresnič

Slovenska vas

Slika
Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel

Kratke kratke črne

Slika
„Zakaj imaš tako umazane roke?“ vpraša dekle svojega naključnega soplesalca, ki ga je srečala na šagri. Fantu se na prstih poznajo sledi črne barve. „Prijatelj je kupil rabljen motorin, pa sva ga danes popoldne prebarvala v črno.“ Ona pomisli, da ji črna barva ni preveč všeč. Črni so tisti, proti katerim hodi manifestirat s svojimi sošolci. Črni nočejo, da bi se v mestu uveljavila vidna dvojezičnost. Črni so celo hoteli preprečiti izgradnjo slovenskega gledališča daleč od mestnega središča. „Odkod pa si?“ ga vpraša. Fant jo spusti iz objema, z roba plesišča ga pokličeta prijatelja. Hitro se oddaljijo. Ko njo in še dve prijateljici pride čez dobro uro iskat oče z avtomobilom, hitro opazijo, da je slabe volje. „No, kaj je?“ ga vpraša. Prijateljici molčita. „Popoldne smo ob vhodu v vas postavili dvojezično tablo, pa so jo prekleti hudiči nocoj že pomazali ...“ * Soseda se pozno zvečer vračata domov. Skupaj vstopita na avtobus. Petek zvečer je, opolnoči nastopi volilni molk