primozsturman

Pred dobrimi tremi desetletji je istrsko-tržaški pisatelj Fulvio Tomizza pri milanskem Mondadoriju objavil roman Mladoporočenca iz ulice Rossetti (Gli sposi di Via Rossetti). Med tržaškimi Slovenci je tedaj završalo, saj je šlo za nekaj popolnoma novega in nepričakovanega. Ko sem sam leta 2010 o tej temi pripravljal  predavanje na Forumu Tomizza, sem naletel na odziv, po mnenju katerega je italijanski avtor v slovensko tržaško književnost opravil nekakšen poseg od zunaj. Podobno lahko trdimo za Jurija Hudolina (foto onaplus.si) in njegov najnovejši roman Trst via Ljubljana. Zapišem naj, da sem njegov izid nestrpno pričakoval, pričakovanje pa je bilo toliko večje, saj sta odlomka iz besedila v poletnem času objavili revija Apokalipsa, pri kateri je Hudolin urednik za prozo, in spletna stran ArsLitera.org, sicer »elektronska podružnica« založbe, ki je roman natisnila. Tomizza se je v slovenski Trst podal kot someščan oziroma Istran, kljub nenaklonjenim časom mu je bilo to verjetno

Vpra šanje se mi je v misli prikradlo danes zjutraj, potem ko sem prespal izhodišče, ki nam ga je včeraj po koncu uradnega dela 32. mednarodnega literarnega festivala Vilenica ob gostilniški mizi serviral eden od slovenskih literarnih gurujev. Glasilo se je: koga lahko imamo za slovenskega pisatelja? Posledično: koga lahko torej nominiramo za kresnika in koga ne? Kakšni so kriteriji? Naj bo dovolj državljanstvo? Je potreben tudi materni jezik? Naj odloči slovenska tema? Spomnil sem se na svojo najnovejšo kolumno, ki sem jo pred kratkim objavil na spletni strani AirBeletrina.si. V njej je bila omenjena dilema, ki je pred leti pestila marsikaterega Slovenca v Italiji. In sicer: koga naj vzgajajo šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji? Slovence? Italijane? Narodno zavedne ali le dobre govorce jezika? Ob tem sem se spomnil še na oddajo, ki jo je pred leti na Radiu Opčine imel prof. Samo Pahor in v kateri je trdil, da kriterijev o tem, kdo je dober Slovenec, zaenkrat še nimamo izd