primozsturman

Danes je v Sloveniji državni praznik in dela prost dan, dan reformacije. Pred pol tisočletja je namreč Martin Luther na pročelje katedrale v Wittembergu pribil svojih 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo katoliške Cerkve. Zgodovinsko dogajanje je nato privedlo do ločitve med katoliško in protestantskimi cerkvami, versko gibanje se je namreč cepilo na take in drugačne politične zahteve, ki so se udejanjile v 16. stoletju. Reformacija je bila kljub vsemu pomembna tudi za katoliško Cerkev, ki je bila vsled Luthrovega in drugih podobnih gibanj dejansko prisiljena v korenito notranjo prenovo. Ni slučaj, da se v italijanskem zgodovinopisju danes uporabljata definiciji riforma protestante in riforma cattolica . Med tolikimi priložnostnimi zapisi in publikacijami, ki so izšli ob tej priložnosti, bom v svojem zapisu obravnaval vsebino brošure patra Karla Gržana (foto delo.si) z naslovom 95 tez pribitih na vrata kapitalizma za osvoboditev od zajedalskega hrematizma . Iskren

Sredi septembra je literarni portal LUDLiteratura.si objavil moje poročilo z letošnjega SloFesta in ga naslovil Nepredstavljivi luksuz jezika . Med različnimi vprašanji, ki sem si jih zastavil, je bilo tudi, koga lahko imamo za slovenskega pisatelja. Isto temo sem po vzgibu Andreja Blatnika obravnaval v svoji kolumni, ki sem jo na blogu objavil pod naslovom Kdo je lahko Slovenec?. Zapleteno vprašanje se je tokrat porodilo znova, in sicer ob branju romanesknega prvenca Tatjane Rojc, ki je pri založbi La nave di Teseo izšel v italijanskem jeziku. Njegov naslov je  La figlia che vorrei avere (Hčerka, ki bi si jo želela). Njen glavni lik je Slovenka Sanja, ki jo druži prijateljstvo s pisateljem Borisom Pahorjem, muči in stiska pa zakon z Leonejem, Italijanom, ki je do slovenščine in njenega podrejenega družbenega položaja popolnoma brezbrižen. Ko bi knjiga izšla v slovenskem jeziku, bi jo lahko brez težav postavili ob bok prozi Marka Sosiča, s katerim Rojčevo druži pre

Svojo materinščino sem v Trstu dolgo časa doživljal ne le kot sporazumevalni kod, ampak predvsem kot predpogoj za obstanek kolektivne narodne identitete. S tujim jezikom preplavljeno okolje nas je namreč na vsakem koraku sililo, da smo slovenščino negovali, predvsem pa jo branili pred tujimi vplivi, saj je bilo njenih govorcev iz dneva v dan manj. Govoriti v slovenščini je bil za nas pravzaprav vsakodnevni nacionalni plebiscit. Tudi zaradi tega so nas učitelji priganjali, da smo veliko brali, predvsem slovenske klasike, kar je v naše besedišče zasidralo kup arhaizmov, ki jim še danes lahko prisluhnete oziroma jih berete v slovenskih medijih onkraj zahodne meje. Nobena skrivnost ni, da je v današnjem času jezikovna zmožnost vseskozi manjša, pa ne samo zaradi vpliva tujih jezikov (v zamejstvu italijanščine, nemščine ali madžarščine, v osrednjem slovenskem prostoru angleščine), ampak tudi in predvsem zaradi sodobnega načina življenja, ki zahteva vse bolj hitro in učinkovito komun