Pol tisočletja reformacije

Danes je v Sloveniji državni praznik in dela prost dan, dan reformacije. Pred pol tisočletja je namreč Martin Luther na pročelje katedrale v Wittembergu pribil svojih 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo katoliške Cerkve. Zgodovinsko dogajanje je nato privedlo do ločitve med katoliško in protestantskimi cerkvami, versko gibanje se je namreč cepilo na take in drugačne politične zahteve, ki so se udejanjile v 16. stoletju. Reformacija je bila kljub vsemu pomembna tudi za katoliško Cerkev, ki je bila vsled Luthrovega in drugih podobnih gibanj dejansko prisiljena v korenito notranjo prenovo. Ni slučaj, da se v italijanskem zgodovinopisju danes uporabljata definiciji riforma protestante in riforma cattolica.
Med tolikimi priložnostnimi zapisi in publikacijami, ki so izšli ob tej priložnosti, bom v svojem zapisu obravnaval vsebino brošure patra Karla Gržana (foto delo.si) z naslovom 95 tez pribitih na vrata kapitalizma za osvoboditev od zajedalskega hrematizma. Iskrena hvala naj gre seveda založbi Sanje, ki je prispevala recenzijski izvod za tale literarni blog. Gržan sicer ni novinec na tem področju, pri Sanjah je že objavil celo vrsto družbenokritičnih publikacij. Svoje poglede redno prispeva za mnenjsko rubriko Nedelovih 7 tednika Nedelo, njegove pozicije pa so precej alternativne. Če naj tvegamo primerjavo, ga lahko postavimo ob bok Branku Cestniku, ki na svojem blogu obravnava marsikateri vidik, ki je »uradni« cerkveni politiki velikokrat tuj.
Gržanov namen je seveda povsem jasen. Po Luthrovem zgledu je namreč pol tisočletja kasneje oblikoval 95 tez, ki jih je uperil proti današnjemu družbenemu stanju, v katerem vlada hrematizem. Beseda ni med najbolj poznanimi, dejansko gre v slovenskem jeziku za neologizem oziroma prevzeto besedo, saj je ne najdemo ne na spletnem portalu Fran.si, niti v korpusu GigaFida. Beseda izhaja iz antičnega grškega sveta, gre pa dejansko za izrojeno gospodarstvo, v katerem vladajo zakoni izkoriščanja, ustrahovanja in manipulacije. Karel Gržan je torej s svojo analizo še enkrat zadel v črno.
Čeprav je Kristusov nauk v svojem bistvu eshatološki (Moje kraljestvo ni od tega sveta – Janez 18, 36), teži torej k pričakovanju in pripravi na posmrtno življenje, je moč v Evangeliju najti veliko citatov o tem, kako naj se človek do svojega bližnjega vede na tem svetu. Gržan sicer v svojem utemeljevanju izhaja tudi iz krščanske dogmatike oziroma mistike (Sveta trojica), čeprav je glavni del njegovega besedila namenjen predvsem imanentni kritiki družbe.
Današnji hrematizem namreč primerja z ravnanjem katoliške Cerkve v času Martina Luthra, ko je središče krščanstva delovalo predvsem iz lastnih pozicij moči, ki si jih je pridobilo med investiturnim bojem v času srednjega veka. Gržan za zgled postavlja papeža Frančiška, ki mu »vladanje« katoliškemu svetu predstavlja predvsem veliko odgovornost, z njo pa tudi izziv, kako služiti bližnjemu. Današnji globalizirani hrematistični sistem Gržan imenuje kar Imperij. Zelo kritičen je do sodobnih komunikacijskih sredstev, ki človeka postopno zapirajo v njegov svet, v katerem izredno hitro postane lahek plen manipulacije.
Poleg družbenih, gospodarskih in verskih vsebin se Gržan veliko zadržuje na opisu medsebojnih psiholoških dinamik. Lepota tega sveta je po njegovem mnenju predvsem v večglasju, naloga vodilnih pa je polifonijo uglasiti, ne pa enega glasu postavljati proti drugemu in tako posameznika ali množico manipulirati po načelu Divide et impera!. Kritičen je tudi do sodobnih koncentracijskih taborišč, in sicer domov za ostarele, kakor jih sam imenuje, saj je prepričan, da je edina možnost za razvoj družbe v medgeneracijskem stiku, ne pa v tem, da ljudi, ki jih imamo za neproduktivne, strpamo v za to primerne prostore, kjer ne bodo moteči aktivnemu delu prebivalstva.
Gržan je nadalje oster tudi do šolskega sistema, ki teži k uniformaciji oziroma homologaciji posameznika. Svoje trditve želi podkrepiti s podatkom, da je v začetku osnovne šole veliko več nadarjenih učencev, kot ob koncu šolanja. Sistem namreč teži le k prvi taksonomski ravni, torej največkrat k goli reprodukciji učenega oziroma naučenega, kar v posamezniku ubija izvirnost in smisel za inovativnost. Ob koncu nam avtor postreže s svojevrstnim receptom za preseganje dušeče resnobnosti današnjega časa. Po njegovem mnenju se moramo bolj posvetiti smehu in (samo)ironiji. Le tako se bomo znali sprejemati s svojimi hibami in se obvarovali pred norostjo, ki v današnjem času na nas preži za vsakim vogalom.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana